Povabi me med madeže vina,
razbite kozarce in krožnike,
kot moja duša so,
zlepi jo, da ne bo krvavela.
Povabi me v svoj svet,
v svoje prepovedane sanje
med rdeče vrtnice želja.
Varuj me pred sumničenji
prodirajočimi skozi zidove.
Pridi, reci, pridi, naj stopim vate
in se dotaknem majskega čara,
veličastnega vira rojstva,
predora božanske toplote,
ki me objame in zadrži,
da ne padem v strah praznine.
Kako naj skrijem te sanje v žep?
Kako naj jih za vedno privijem na steno?
Da me bodo povsod spremljale
in se nikoli izgubile v brezpotju,
tavale v breznu minevanja,
dokler se ne izgubi tudi moja duša.
Povabi me v deževni oktober
z vsemi rdečimi plapolajočimi listi,
ovijajočimi nežnimi meglicami,
s sončnimi bučami na njivah,
med liste sanjajočih brez.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
