Ljudem stanje kakršno je, iz dneva v dan bolj preseda. Čedalje bolj nezadovoljni smo. Mraz je, zebe nas. Poleti pa nam je vroče.
Draži se gorivo, draži se hrana, vse.
Ampak tako je povsod. Gospodarska kriza kaže zobe, analitiki taki in drugačni pa opozorjajo, da najhujše šele pride.
Pred kakim letom sem šel proti lokalu, kjer je bilo predavanje o eni od perečih težav in čeprav je bilo hladno, sem s cigaretom v ustih stopal proti vhodu, zunaj pa naletel na možaka s škratovsko brado, ki je prav tako kadil.
»Globalno segrevanje pravite?«
»Ja …« mi je odvrnil.
Le zrkli je premaknil in stal kot vkopan.
»Zakaj pa mene potem vedno bolj zebe?«
“Saj ravno to je tisto! Podatki, ki nam jih servirajo sicer kažejo, da se zemlja segreva …”, je sedaj obrnjen proti meni začel z razlago.
» … ne omenijo pa, da so vsi merilniki nameščeni v središčih velikih mest, tiste, ki so merili temperaturo zunaj urbanega, pa so preprosto odstranili. Kajti … če bi upoštevali tudi meritve le teh, bi prišli natanko do tega, kar pravite. Ozračje se dejansko ohlaja.«
Eni trdijo eno, drugi drugo, mi pa se odločimo komu bomo verjeli.
Plahta nas vsak po svoje, vsak zagovarja svoje interese, mi pa trpimo dokler trpimo, potem pa imamo ponavadi zadosti in zgodi se revolucija.
Upor! Državljanska nepokorščina.
Tisto pa si tudi predstavlja vsak po svoje.
Boriti se proti sistemu pač ni enostavna reč.
Treba je imeti cilj, voljo, sredstva.
Če pa bi sredstva imeli … čemu bi se potem pritoževali, se upirali in borili proti nečemu?
Na to bi nam lahko odgovoril Zorro. Ali pa Batman. Nemara Che Guevara.
Sami privilegiranci, ki so iz altruizma ali pa iz dolgčasa sklenili priskočiti na pomoč malemu človeku.
Ernesto bi zagotovo dobesedno zabrisal puško v koruzo, si zvil eno debelo baso, se zvrnil v ležalnik na posestvu svojega očeta in mirno puhal dim ter bi mu dol viselo za jebeno Kubo, Kubance in njihove tegobe, če bi vedel, da bo postal kurčeva pop ikona in bodo njegov lik tiskali na majice.
S tem pa dosegel ravno to, za kar se je boril.
Možnost izbire. Samoodločanja.
Pristopiš k stojnici z majicami in podobno šaro in izbiraš.
Hello Kitty, Che, FUUUU, Lady Gaga.
Imamo možnost izbire.
Lahko gledamo poročila na nacionalki, Al Jazeeri, CNN-u, BBc-u, Pinku, kjer hočemo.
Lahko beremo katerikoli časnik hočemo.
Lahko verjamemo kar hočemo, komur hočemo, kolikor hočemo.
Vsak dan sprejemamo odločitve.
Majhne, nepomembne, pri katerih preudarjamo in premišljujemo, dokler se ne odločimo prav.
Pri tistih pomembnih pa se ponavadi odločimo narobe.
Zato tudi pride do revolucij.
Tako kot povsod, pa imamo tudi tu možnost izbire upora in kazanju nezadovoljstva ter nestrinjanja.
Lahko si oblečemo trenirko ali pa nataknemo klovnovski nos in potem postopamo s sebi enakimi pod kipom umrlega pesnika, lahko vzklikamo parole, vihtimo lične napise in pihamo v piščalke, lahko pa tudi vzamemo molotovko in kij ter izropamo lokal kakega nesrečnika, ki mu nastala situacija ravno tako ni pogodu ali pa zažgemo avtomobil nekoga, ki ni prav nič kriv in bo leasing ali pa kredit odplačeval še dolgo po tem, ko bodo njegovo vozilo stisnili na avtoodpadu ter mu s tem povrnemo vero v boljši jutri.
Vsekakor pa je najbolj prikupen način manifestiranja svobodne volje, izražanja nezadovoljstva - demonstriranje v soboto …
Namesto družinskega izleta v najbližji nakupovalni center se odpraviš na osrednji mestni trg. Da dokažeš, da nisi ovca, si natakneš masko, ki jo ima na ksihtih večina zbranih.
Protestiranje na dela prost dan …
Kot fukanje s kondomom.
Si v pizdi … nimaš pa direktnega stika.
Penetriraš, prodiraš … ampak! … si pa varen!
Zaščiten!
Jebeš – nimaš pa kaj zajebat.
Malo poobčuješ, snameš prezervativ in ga vržeš proč.
Niti popacal se nisi prav dosti, lahko se očediš z vlažnim robčkom in odideš domov.
Nobenih posledic, nobenega neljubega pripetljaja.
Ampak fukal’ pa smo, fukal’!
Viva la revolution!
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
