Brezčasje sedi na Tvojem licu,
koren mangrove lenobno črpa sokove
iz Tvojega objema, ne morem blizu,
ne smem zraven. Sem edini, ki je brez
Tvoje toplote, poljuba, ljubezni!
O, Ti roža mavričnih noči, iz Tvojih ust
lahko pije samo smaragdni kolibri s svojim
dolgim, nežnim kljunom. Še sama ne veš
kdo bi to bil, a vsi vedo, da so prav oni tisti.
Ne vedo pa tega, da bo Tvoj cvet obiskal
poseben gost, tisti, ki mu boš dala svojo
dušo, srce in misli. In Tebe je strah, da ga
morda ne prepoznaš. Kaj veš, morda si ga
že srečala, želela, imela, a videla nisi, ker je
bil v senci mangrove ...
gabriel stormer
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
