Ob prehodu večera v noč
se glasijo gongi nad sveto lucijo
Zvenijo sklede iz medenine
V mogočnem prazvoku oma doni
Vkoreninjena sem v središče
visoko v nebo mi
segajo veje drevesa
Na vrhu krošnje ležim
Brezčutno telo
negibno
in
sama
Okoli prostrano vesolje
in mnoge poti planetov
Vsak v svojem akordu odzvanja....
Očarana sem med njimi
Pojejo mi....
Ko se poležejo zvoki
igralcev na gonge
spustijo se veje drevesa
na zemljo
In pesmi škržatov
vlaka in reke
domače udobje se zdijo
Prija tako
kot takrat ko
se vračam domov z dolge poti
Domov
z obeh smeri