MOJ ČAS

MOJ ČAS

V moji hosti je začela sečnja
moj letnik se vse bolj redči
gledam noge – moje korenine,
gangrene v njih še ne živi.

A vseeno kot Damaklejev meč
visi nad mano prikrita misel,
kdo bo izdelal kostnico telesa,
ki naj bi varovala pred trohnobo in zlom.

Samo dve smeri se zanimata zame
kot vaga, ki nudi le kontrast strasti,
na eni strani delavnost iz srca,
na drugi lenost, ki telesu smrt želi.

Že v mladosti je v meni vzniknila sredina
do sedaj uspevam z njo živeti,
a bolj ko se gnetejo v meni leta,
v labirintu čustev se mi pot gubi.