Instinkt

Instinkt

Raztrgan, sam sedim na tleh!
Pred golo steno, pred praznim ogledalom!
Stik iščem, dotik, pozabo!
Pozabiti te želim, rad zbrisal bi vse spomine,
v celofan zavite želje nekih davnih dni,
rad živel bi,
brez skrbi!

Ustvarjen nisem bil za ta planet, to vem!
Nisem dovolj močan, da trpel bi kot moram!
Ne naprej, ne nazaj, nikamor!
Na mestu, na delu življenja ki to sploh ni!
Življenje!
Verjel sem vate veš?
Verjel v tvoje besede,
v tvoje dotike, v tvoje oči!
V sanjah te vedno te lovim!

Obremenjen sem z vsem kar si ti!
Radost ne odpre več mojih vrat,
posmehljivo gre mimo mene, kot mimo psa,
zapuščenega, samega, podivjanega!
Pregrizniti verige ne morem, obsojen sem, da na njej bom obvisel!

In boliš me še danes,
še vedno mi vsak dan vzameš sapo,
še vedno mislim nate,
še vedno grizem svoje roke,
na tvoje telo jih nikoli več ne bom položil!
Zaljubil sem se vate kot še v nikogar do sedaj!
In kaj sedaj?

Milijon vprašanj vsak jebeni dan!
Zakaj?
Kako?
S kom?
Zakaj ne z mano?

Ne zmorem več tega trpeti!
Spoznal sem svojo dušo dvojčico,
in ta duša je odšla!
Zaprla je vrata, se nasmehnila in odšla!
Ti si moja poezija veš?
Še vedno pišem zate!
V vsaki moji besedi, si prepletena ti,
v vsaki črti, se skrivajo tvoje oči!
Obrijem si glavo, v znak žalovanja!
Zrak okrog mene je še vedno kletka!
Jezen sem, nase, na celi svet okrog sebe!
Molčim, z nikomer več ne govorim!
Nimam besed, da opisal bi to žalost, jezo, trpljenje!

Zažgal bom ves svoj svet,
vse svoje imetje bom k vragu poslal,
pregriznil lastne žile, dvignil roke in se predal!

Glej da živela boš dobro življenje!
Naj moja žrtev ne bo zaman, prosim te!
Dal sem ti del sebe, ne morem dobiti ga nazaj!
Le glej, da ne bo zaman!
In ja, ljubil sem te, še vedno te ljubim,
le trpeti ne zmorem več!
Še že moraš ostati v mojem srcu, te na kolenih prosim,
da zapustiš mojo glavo!
In ja, še vedno jočem zaradi tebe!
Še vedno se ponoči zbujam in te v temi iščem,
z roko grem po tvoji strani postelje, da bi te začutil!
In ja, še vedno mislim nate!
Tisoč let bo minilo, večnost!
Ti pa boš še vedno globoko v mojem srcu!

Pogrešam tebe!
Pogrešam tvoje oči!
Pogrešam tvoj dotik!
Pogrešam tvoje telo!
Pogrešam tvoje besede!
Pogrešam tvoj kraj in ljudi v njem!
Pogrešam tvojega psa in tvoji dve mački!
Pogrešam tvojega očeta!
Pogrešam topole okrog hiše!
Pogrešam piš vetra čez griče!
Pogrešam stotinje zvezd na tvojem večernem nebu!
Pogrešam najino pot!
Pogrešam vožnjo z vlako!
Pogrešam vse kar je nekoč bilo!
Pogrešam tvojo posteljo!

Le zakaj si mi dovolila, da sem se zaljubil vate!
Zakaj si me odpeljala domov, k sebi,
zakaj sem spoznal tvoje starše, tvoje bližnje,
zakaj si mi dovolila, da mi je tvoj pes zlezel v srce,
zakaj mi je tvoja mačka dovolila, da sem jo božal,
čeprav tega nikomur ne dovoli?
Zakaj?
Zakaj?
Zakaj?
Zakaj?
Zakaj?

Zakaj!!!