Jaz

Jaz

Sedim!
Sam sredi parka!
Listje odpada iz dreves,
jaz pa nemo trkam na vrata tvojih nebes,
odgovora pa ni in ni!

Molčim!
Brez besed gledam v tla, v nebo!
Ne spregovorim!
Kot oblak na nebu, v mislih letim!
Tja kjer dan zgodaj se začne in kasneje se konča!
Kjer topoli označujejo starodavno cesto,
kjer megla zjutraj čez griče se podi!
Tja, kjer spiš ti!

Ljudje hitijo mimo mene,
v počasnem posnetku,
brez skrbi, brez obveznosti,
vse beži!

Jaz pa še vedno molčim!
V meni zima se rojeva,
besede privrele bi na dan,
pa ust ne odprem, ne zmorem, ne znam!
Ste gluhi vsi mar nihče ne sliši,
kričim v sebi, norim!

Listje na tleh šumi!
Svojo pesem poje si!
Jesenske barve me spomnijo na to,
da narava je utrujena,
nemočno njeno je telo,
počitka si želi,
želi zaspati, zapreti zasanjane oči!

Jaz pa sedim, molčim!
Sam!
Drogirano telo,
prazni upi, ledeno nebo!
Diham počasi, mirno zajamem zrak,
zajočem,
sedaj nisem več junak,
skupek čustev sem, ki dati jih več ne morem,
sedim, molčim, jokam!

Se ustavil ob meni bo še kdo?
Bo katera roka še potolažila orošeno mi oko?
Sedim, molčim, čakam!

In kje si ti?
Povej mi, je sedaj tvoje rjave so oči,
kje njih je iskra ki mi vračala je upanje v ta svet,
povej mi, zakaj govorila si mi da svet je lep?
Ne verjamem več!
Ne vate, ne vase, v nikogar!