Dober večer, vaški psi! Mar me ne poznate več? Vam drugače dišim, ker počasi garjava nemim? Potrgali so z mene življenje, ljubezen, kri. Krivično so me obsodili in zdaj tavam ob jarku pozabe, ničvrednosti.
Oh, psi... Vsaj zatulite v luno, vsaj bliže pridite, da vam v vlažne smrčke udari moje razvlečeno trpljenje. Z dlani sem vam še včeraj nasula zlatih dotikov in srečnih jedi. Danes sem sama, s svojimi oguljenimi kostmi... Razpadam v maternici, po stegnih mi smrt mezi. Gnijem v vsaki dihalni mišici, sveže le še drobovje diši.
Psi! Zasadite vendar čekane, vzemite si, pomagajte mi umreti, pomagajte, brez njega preveč boli...
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
