Mrtvost

Spominjam se belega dne, ko sem prvič utonila med tvoje dlani in sva v plesu nežnih poljubov zapadala v strastno čutenje predanosti. Naslednje jutro sva potovala, strnjena in zaljubljena... Sočno, razgreto sva se ljubila na oltarju Afrodite in njenega očeta.

Iskala sva se v ljubko magičnih očeh, zmagovala vtisnjene prepovedane zapreke. Delila sva z ljudmi, da bi jima dala, da bi zasejala zlata zrna edinstvene, največje Ljubezni. Radi so naju imeli, radi so pili na izviru, ko sva objeta letela na krilih enosti. Živela sva v kratkih in dolgih sporočilih, ki so vedno znova tako milostno skušala prenesti bistvo popolnosti: ljubim te.

Globoko v podzemlju mene, je jezero Perle naklonilo najlepše kristalno kamenje, vseobsegajoče mavrice ljubečnosti, pozornosti, vse si zajel in me vsakič znova okopal, tako polno si me objel.

Pod sliko tvojega temnega plašča sva skrila plapolanje fontane srečnega srca. Tudi ko si potoval med roza tulipani, si me pestoval. V tvojo pretrdo masko sem dahnila nežno, ženskosti podobno pravljico. S prsti sva ti nanizala sladkobne želje, ki so spolzele v špranjo erotike in strasti.

Spreobrnila naju je več kot nebeško popolna usoda.
Odvrgel si prežvečene laži, zapustila sem grobišče srčnosti. Ljubezen naju je rešila iz naplavljenih ujetosti. Moj Edini si.

Ničesar ni smelo biti, nihče naju ni mogel preglasiti v glasu vilink, zvezdnatih hrepenenj, nikogar, ki bi smel jemati koščke le najinih misli.

Niti senca sveta, ki ni ustvarjen za naju dva, ni padla.... Vse dokler me nisi vrgel ob tla z imenom parfuma, ki je zadušil moje srce. Ime, s katerim si z močjo Hirošime pokončal nedožno vse.

Taisti trenutek sem stežka in slabotna spoznala: zate sem igra minljivega. Trenutek le... in umrlo je.
Solze, mrtvost in dolg sprevod žalujočih praznih misli... V prah in oglje.

Zdaj se družim s spomini in jih zalivam s plazovi solza. Ne živim več. Nisem še prešla do onostranskega boga. Ostala sem tu. V mrtvosti čakajoča, da me zgrabiš, oživiš, poljubiš. Obvisela sem ne v tramontani in v burji ne. Rada bi bila vetra dih, ujet med slane valove in jadra tvoje fantastike. Rada bi zmagala, tokrat le. Shodila bi, ko bi dvignil me. Umrla sem, a za dan vseh svetih nikogar ne bo, ki bi mi prižal svečko.

Sanjala sem te. Sanjala pod težo te sveže gomile, te čudovite pisane jesenske idile. Sanjala sem, da.... Tebe sem sanjala, svojega edinega boga, tebe, ki si moj vladar obstoja, tebe, ki sem te vase skrila in tebe, ki sem s teboj iz mrtvosti postala pupa... O naju sem sanjala, danes, ko sem že mrtva.
Dvignila sem visoko k nebu dlani in prosila: "vse mi odpusti, tako lepo te je ljubiti!"

Mar mrtveci sanjamo? In kje si ti?