Rotterdam

Moj Bog, je Nieuwe Maas modra, je oljnata, gladka, črna ali siva?
Podnevi ne vem, kakšne luči svetijo v divjem svetu, kjer se papirji posla v nočeh zlahka spremenijo v ta dolge rizle.
V kratki poročni obleki in rdečih bulerjih tečem, skačem čez luže,.. morda mi uspe z naslednjim dimom preskočit ograjo in premagat zveri, ki mi ne dovolijo k tebi. Morda se ljudem zdim le ena izmed njih, a nisem. Nisem, ker deli mene pripadajo tebi, pa čeprav sem ujetnica med temi zapečenimi, svobodnimi ljudmi. Noge so se mi zapletle v trnje Prepovedane Ljubezni. Za kazen moram pluti med kuba hišami, turškimi restavracijami, kofišopi in stanovanji prijateljev, ki to niso, kanali, smetmi, bicikli, previsokimi stolpnicami. Še vedno se mi mudi v akvarij, kjer bom spuščala solze, s slepim pogledom tam skozi, mimo plavajočih živali...
Spiš, nekje na ogromni hotelski postelji, z napol pokajenim jointom ob postelji. Jaz še vedno bežim pred srcem. Tudi glasnost molitve na štacionu mi ne pomaga. Puzanje pred Maritime Museumom ne služi ničemur. Tako kot običajno, zmotila sem se: v času.
Letos spiš ti, jaz te iščem v letu 2014.
Čudno je le, da sva preživela vse. Hašiš pomaga, ganja ne.
Zapiram tole pisanje... Prešibka sem, da bi bila nocoj ne bila srečna in ne bi plesala. S komerkoli že. Rdeči bulerji so me obdržali na nogah...
Lahko noč, moje mesto.

Oh, vse bi dala, da bi bila nekje drugje!
Skozi steklo bi bila lahko nebo, ali pa deževno sonce,... toda...