Na tiho zastajajoč dih..., ker v prsih ni več prostora. V drobcene alveole sem vdihnila Srečo.
Še zadnjič poljubim budno sovo Oko, iščem pod prstanom zataknjen poljub in tu nekje blizu rdečine las je moral ostati dotik. Moral je, o Bog!!! Moral, pa čeprav se je nežnost, ki je sedala na moje dlani, spečala s sandalovino in solza, ki je stekla na obvoznici, je odnesla le en tvoj rjav pogled, vtrla mi ga je v ustnice...
Ostala sem na tleh kamnitega Grožnjana, pod baldahinom Afrodite, tudi med nogami tvojega Vira, na ribarski rivi Umaga, v uporabnih podrobnostih novega avta, v soncu prvega oktobra, na Socerbu- med Trstom in Koprom, kjer skrivaj sem vrgla z obzidja del srca, da ga bom nekoč lahko pobrala.
Čakam..., da najdem nekoč dele sebe v kakem falenem akordu kitare, v kanalih Dama, v gotangu ali pa v nočeh, ko bom še vedno poslušala odmeve: "si vse kar sem upal in še mnogo več".
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
