Deveti krog

Deveti krog

Deveti krog Dantejevega pekla počasi se odpira,
plamen liže mi srce in dušo mi požira,
ti pa mirno stojiš in gledaš,
mogoče v sanjah, mogoče sploh se ne zavedaš,
da rešilna bilka si za te krvave oči,
globina tvoje duše v obraz se mi smeji,
padle maske so iskrene, otroške domišljije,
igrati več se nočem,
raje dušo hudiču bom prodal!

Nikoli ne reci nikoli!

Verjemi mi da raje v večnosti gorim,
kot pa da ti še enkrat dovolim,
da zalezeš kot strah se mi v kosti,
da opiješ me še enkrat,
z vinom tvoje strasti!

Poberi se, na kolenih prosim te!
Telo še ene igre ne bo preživelo,
v plamenu bo zoglenelo!

Krvave roke polne rezil so in bolečine,
veš tiste grozne, črne, globoke,
tiste ki straši otroke!

Nor sem dovolj da lahko čez prepad poletim,
če nocoj zares si tega zaželim,
ne ustavi več me nihče,
zaprl bom poglavje,
končal bom čisto vse!

To grozno mesto ostalo bo brez ljudi,
veter me odnese,
nad morje me strese,
svoboden sem,
duša zakriči,
odide bolečina, odidejo skrbi!

Naj nor bom in preklet,
če dovolim si spet,
verjeti v tisto česar ni,
objeti sliko ki bledi!

Senca sprehaja se za mojim hrbtom,
brusi koso in se smeji!
Jaz pa nemo sedim, se ne oziram,
svojih koščkov ne pobiram,
ker sestaviti se več ne znam,
ranjen, krvav, sam!

Hladno srce bo postalo,
utripa več iz sebe ne bo dalo,
zaprte te oči se zbudijo,
odidejo v temo,
s hudičem se lovijo!

Duša pa svobodna bo,
poletela kot ptič bo v nebo,
in na nebu bo ostala,
spomin zate,
na dni ko si se le igrala!