Ravnice

Ravnice

Počasi pelje vlak!
Skozi mesta in vasi,
čez polja in poti,
počasi!
Nikamor ne hiti!
Na desni reka, na levi gozd!

Kraji mimo mene hitijo,
pogledam skozi okno,
oblaki na nebu visijo,
kličejo me tja,
kjer svet se konča,
med ravnice!

Svet lep je to,
daleč nekje, zamišljen sam v kupeju sedim,
bežim!

V ta prelepi, čudoviti svet,
kjer jutro rodi se sredi noči,
kjer zvezde prižgejo pozno se,
bežim tja, kjer topol pozdravi me!

Ljudje ki tam živijo,
za dušo, za srce poskrbijo!
Odprtih rok in vedrih oči!

Pogled ustavi se na griču!
Hiška tam stoji,
pozno je, gorijo še luči!

Sprehodim se do odprtih vrat,
nikoli jih ne zakleneš!
Odprem jih in vstopim,
možgane svoje odklopim,
počutim se kot doma!

Jutro v tvoji postelji me prebudi,
med ravnicami!
Sprehodim se do okna,
pogledam ta smaragdni svet,
kot dragulj v tvojih rokah je ujet!

Ravnice kličejo me spet,
spet peljati se želim,
spet ta svet,
videl rad bi in se mu poklonil,
na tisti zvonec sreče bi pozvonil,
med ravnice kliče me srce!