Žival in duh

Žival in duh

Sedim, zaprt v sobi,
v kletki kot žival,
delam vse kar lahko,
da tebe iz svoje glave bi pregnal,
pa ne morem!

Še vedno hodiš po teh sobanah,
po predalčkih glave ki jih ne poznam!
Po srcu kot stampedo,
lomiš me, želiš da se predam!

V kot se zvijem,
na steno svojo žalost in solze izlijem,
bolečino v parket skrijem,
grizem naprej,
kot vedno doslej!

Gledam te, nor sem že postal!
Vidim te kako kot duh prek sobe se sprehodiš,
kot prikazen po parketu hodiš,
vidim te in vem da tu te ni!

So se misli z mano poigrale?
So srčne želje glavo izdale?
Se koža res naježi mi brez razloga?

Tako blizu si, dotaknil bi se te lahko,
poješ mi v uho,
pesem najino!
Tako blizu si, dotaknil bi se te lahko!

Sedeš poleg mene,
a hrbet tvoj ne dotika se bele stene!
Nasloniš se na mojo ramo,
zapoješ spet mi tisto pesem znano,
in poješ jo kot še nikdar do sedaj,
odpelješ me na najin kraj!

Celo noč tako sediva,
prikazen in žival!
Iz sobane te ne poletiva,
ker ne veva če to dobro je in prav!

Ure minevajo!
Zvezde sprehajajo se, čez okno jih vidim!
Brez besed sediva,
ti ob meni si tako lepa, tako svetla, tako igriva!
Poješ, še vedno poješ pesem!

Jutro me s teboj spet ulovi,
s prvim sončnim žarkom pa odideš tudi ti!
Vem nocoj spet se boš vrnila,
tako lepa, tako svetla, tako igriva,
pela spet boš staro pesem ki odpira rane,
ki nikoli se ne zacelijo same!