Na hrbtišču sanjanega orgazma, sem prepozno zavila na Celovško. Hitela sem, da bi morda ujela nekaj, nič, tebe, tisto luno ali pa skovirjev let...
Bojim se te. Bojim, da sem preneumna, ker sem se zaljubila v platonstvo virtualnega.
Med dvema odsevoma ogledal tresočih rok pišem, ker drugega ne znam. Te bom sploh kdaj videla? Bom nehala hrepeneti? Bom priznala, da si moj ogenj, ki mi zagreje otrdelo dušo, preden zaspim? In da si v jutrih, ko te iščem po svojem prenosniku..., da neštetokrat preberem vsa stara pisma...
In da se želim počasi ljubiti s teboj...
Ljubim tudi rane, ki jih natančno zarešeš z besedami. Zdaj vem, da ljubezen boli.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
