Zmaji
Kot temna senca, priplaziš se,
primeš me za roko, odpelješ me!
V tiste čarobne kraje,
tja kjer nekoč sem z mečem,
ubijal tvoje skrbi in temne zmaje!
Zmaji moji vračajo se.
Prej bili so iz papirja,
zdaj pa njih meso, krvavo je,
žareče!
Razdrem se!
Na tisoč koščkov majhnih in velikih,
zginem, kot čarovnik v svojih trikih,
zajočem!
Z zmaji več boriti se ne zmorem in ne znam!
Ker princeske več ob meni ni,
princeske,
ki bi rane celila mi,
odšla je, še meč s seboj je vzela,
zamrznila je moj svet,
in zažgala ga ob enem,
z svojim imenom ga preklela!
Pravljice z začetkom končajo se!
Začaran krog, brez začetka in brez kraja,
bolečina, ki ji videti ni kraja,
zmaji moji še močnejši so,
z kremplji ki zasadijo jih v meso,
režejo dušo in telo!
Še dolgo se boril bom z njimi!
Vse dokler bolezen v meni bo in živi bodo vsi spomini.
Dokler ljubezen v meni zate bo gorela,
kot fenix vstal bom vsakič iz pepela,
vsakič,
ko zmaji zažgali bodo mi oči!
V srce zasadim nekoč svoj meč,
nekoč, ko bolečine bo preveč!
Zakričali v nebo bodo volkovi,
zaprli vrata gradu bodo demoni,
njih zastava takrat na mojem stolpu bo visela,
duša pa svobodna čez nebo bo poletela!
In zmaji moji,
tvoji,
najini,
zaspali bodo in krila si spočili,
zaspali za sto let,
dokler vitez ne rodi se spet!
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
