Raztrgana duša

Raztrgana duša

Raztrgan v duši,
klečim pred oltarjem tvoje ljubezni,
spetih rok in prosim!
In vem, moja pesem zidove ruši,
pijanega od vina strezni,
je vsaka misel, ki jo v sebi nosim!

Ne zmorem več, nositi te v srcu!
Oditi moraš, pa spustiti te nočem in ne znam!
Brisal slike milijon krat sem,
a vedno znova potegnem jih iz naftalina,
ne znam si natočiti čistega vina,
raje sebe mučim ko te gledam in trpim,
kot tanka bela črta v bolečini te ljubezni živim!

Duša para se, vsak dan znova!
Bolečina vedno znova, napolni hišo do krova,
jočem,
trpim,
gnijem,
norim!

Dva svetova v meni bijeta te bitke,
kot osti zarežejo me te besede britke,
ki v glavo so se zasadile,
strahove v meni prebudile,
pripeljale me na rob teme!

Gledaš me kako zvečer zaspim!
Zašiješ to raztrgano dušo,
samo toliko da hudič ne odpelje me pod rušo,
in odideš!

Boš kdaj odšla iz mene te sprašujem?
Pospravi kovčke ki pustila si jih v srcu,
poberi vse spomine in dovoli da že enkrat mine,
da lahko živel bom spet!