Temnejše zvezde

arhitektka pojemajoče svetlobe


arhitektka pojemajoče svetlobe
gradi svoj majhen mavzolej
iz tistega gladkega zaobljenega kamenja
ki ne more več raniti
njenih prestrašenih ptičjih prstov

v svojih vsakodnevnih nakanah
se samovšečno ljubkuje s previdnostjo
in iz trhle gline minljivih želja
oblikuje navodila za vse tiste
ki jih želi postavljati
v svoje majhne pisane kapelice

v teh polmračnih kapelicah
ki jih je trudoma sestavila
iz ostankov tistih svojih ljubezni
za katere drugim ni bilo mar
se igra gospodarico metuljev
in jim trga krila takrat
ko se ji zazdi da bi morda lahko
v njeno sebično zamaknjenost
prinesli preveč resnične slepeče svetlobe




deček z mrtvimi očmi


deček z mrtvimi očmi
se skoraj vsako jutro zbudi
v svojih raskavih črnih ustih

deček s suhimi usti
si vsako jutro
s tanko srebrno iglo
v vlaknasto kri
zapiše smrtonosno toploto

nato do večera ugiba
kdaj so mu umrle oči
in s katero žaljivo besedo
bi morda lahko tokrat zdramil
slinastega brezbrižnega
in vase zazrtega boga




človek s prevelikim srcem


človek s prevelikim srcem
se je že kot deček
naučil poljubljati smrt
in v štrleča ušesa svojih poslušalcev
pošiljati tiste grozljive preroške besede
ki jih ocenjevalci sanj
danes ne znajo več zanikati

človek z bleščečimi očmi
se je naučil razumeti sanje drugih ljudi
in biti prizanesljiv
celo do tiste preračunljive lepotice
ki ga pusti jokati tudi takrat
ko bi si morda želel ogreti
svoje preveliko tisočkrat ranjeno srce
v njenem sebičnem in ugašajočem naročju




dekle joče v majhnem stanovanju


dekle joče v majhnem stanovanju
in se iz dneva v dan zaman sprašuje
s kakšnimi mračnimi nakanami
so si njeni prepevajoči starši
prislužili svoje okrutno
zimzeleno življenje

dekle si v sivem stanovanju
nariše sončne žarke na ustnice
in pikapolonico v preveliko srce
ter odide ne da bi koga vprašala
v zlovešča pričakovanja noči

ko se zjutraj zbudi
priklene nase prvega viteza
ki bi bil zmožen mirno spati
na mrtvih poraščenih ramenih
njenega mogočnega očeta




deklica ki ne zna umreti


deklica ki ne zna umreti
je premazala svoje žive igrače
s tanko plastjo grenkega medu

deklica z rdečimi lici
in z močnimi oglatimi koleni
želi nastopati v gledališču
zato ob večerih tiho prepeva
v svoji prazni stokajoči kopalnici

deklica ki noče ljubiti
se vsak dan znova zapre v knjižnico
kjer z zatemnjenim pogledom
prebira prozorne cvetne lističe
tistih prijetnih lahkotnih pesmi
ki so preveč prazne
da bi se jih komurkoli
zdelo vredno zapisati