Hoch turizem

Bilo je razmeroma sveže avgustovsko jutro nekje v hrvaški Istri, kjer se večina krajev konča z ići, prav tako pa se jih večina začne z naglim ovinkom na desno, z asfalta na razdrapan makadam.
Tam je njen ded pred mnogimi leti zgradil hišo, razdeljeno na dve identični polovici s kuhinjo, kopalnico in dnevnim prostorom spodaj ter spalnico z balkonom, še dvema sobama in straniščem v zgornjem nadstropju.

Špela in njen fant sta uporabljala levo polovico. Malo zaradi tega, ker so dajali desno v najem in je bila slabše urejena in vzdrževana, malo pa tudi zaradi tega, ker so zaradi prej navedenenih značilnosti, dajali v najem ravno tisto polovico in ne te, ki je bila last zaenkrat (tuhtam, če vrstni red zadnjih dveh besed pred oklepajem omili naklep) še živeče babice in je bila opremljena preklemansko bolje kot ona stran.
Sonce se je ravno začelo naslanjati na žaluzije in dajalo vedeti, da do večera ne gre nikamor, kar niti ne bi bilo tako moteče, če bi presneta bajta ne bila zasukana tako, da je imela, če si z balkona pogledal med žlebom sosedove hiše in pinijo, ki je stala na njihovem vrtu, razgled na morje.
To pa je že precej dolgo časa na vzhodu, od koder po naključju dospe zjutraj tudi sonce.
Ker je Aleks smrčal na levi strani postelje, ona pa je raje spala ob oknu, so se žarki najprej pomudili na njenem obrazu.

Iz neodobravanja ali pa iz povsem praktičnih razlogov, se je zasukala proč in jim izpod lahne odejice pomolila svojo ogoreno rit, prav tako osončene prsi, pa so sedaj počivale na levici. Nenadoma osvobojena desnica je med obratom pristala na njegovi rami in ga za trenutek zdramila.

Kmalu je bila spalnica že polna svetlobe, pa tudi babica, ki je s kužkom spala v onem delu začasnega domovanja, ni več spala, saj jo je taisti kuža že pred slabo uro povabil na sprehod in sta se z njega tudi že vrnila, ščene z olajšanim mehurjem pa je njun prihod oznanjalo z laježem.
Babici za bivanje v tistem delu hiše, ki so ga sicer najemali turisti, niso računali nič, saj jim je tudi ona brezplačno dovolila stanovati v svojem delu.

Psiča je privezala za ograjo terase, mu nalila vode v eno posodo, v drugo pa mu je nasula hrano iz konzerve, na kateri je nek drug pes, boljših staršev kot ta, zadovoljno kazal jezik.

Vrnila se je v kuhinjo, nalila vodo v đezvo in jo postavila na zdelan plinski štedilnik.
Ko je voda zavrela in je vanjo vmešala kavo ter sladkor, je dehtečo tekočino nalila v skodelice in jih postavila na mizo na terasi.

Na teraso na tisti strani, saj je bila tam vedno dobrodošla, sploh s svežo kavo. Pa tudi zato, ker je bilo dosti bolj priročno sesti na lične lesene stole, miza iz tikovega lesa, ki jo je oče prej omenjene lastnice ogorene riti, kupil z izdatnim popustom, pa je bila ravno prav visoka, da se je dalo tudi iz polležečega položaja, prav imenitno posrebati jutranjo kavico. Celotna garnitura je bila dosti bolj udobna od skrivenčenih kovinsko plastičnih stolov in oluščene aluminijaste mizice na terasi, ki je spadala k turističnemu delu posesti. Oni so se namreč, zaradi dolgoletne tradicije preživljanja poletij tukaj, šteli med domačine.

»Dobro jutro …« je šepetaje pozdravila, najprej živo rdeče nalakirane nohte, ki so prišli skupaj s stopali in gladkimi nogami dol po stopnicah.
»Dobro jutro, mama.« ji je v ovratnik jope zehajoč, odvrnila vnukinja, mencaje si oči.
»A še spi?«
»Ja, ja. Saj bo prišel.«

Čez nekaj minut, se je prikazal še on. V samih spodnjih hlačah.
Kar ne bi bilo nič takega, če bi malo počakal, da bi mu uplahnelo tisto, s čimer se zdravi fantje zjutraj zbude, in bi vkolikor bi bila z dekletom sama, sploh ne izpadlo tako nespodobno, kot je izpadlo tokrat.
Še toliko bolj, ker se je prav samovšečno pretegnil, ko je stopil na teraso, da je tisti one v spodnjicah še bolj zaštrlel.

Ženica se je v zadregi in navzlic prijetnemu pogledu na mlado negovano telo, obrnila k svojemu psičku, ki je ležal pod lovorjem in dremal, kot se za tovstnega mešančka tudi spodobi.

»Ej lupči.«
»Čao, bubči.«
»Mama nama je kavo skuhala.«
»O,super! Hvala!«
»Bubči, a bi kako oradico danes spekli?«
»Jaa, lupči, pa blitvo s krompirjem, a?«
»Ne, ne smem. Riž lahko zraven.«
»Aja, saj res.« se je spomnila in ga pogladila po tebušnih mišicah.
»Grem pripraviti zajtrk.«
»Lupči,a mi daš prosim očala, ker ta – ko sveti?«
Prinešene dizajnerske okvirje si je nataknila na nos, da so ji pokrili še pol obraza in se zleknila na stolu.
Tudi njemu so na nosu že čepela očala, ko je na krožničku prinesel dva neslana krekerja in miniaturno pašteto.

»Ste v redu spali? » je bolj iz navade kakor pa iz dejanskega zanimanja vprašal babico svojega dekleta.
»Zaradi Done sem spala spodaj na kavču, da se ne bi bala ponoči(psička je boječka, ne babica), pa me malo križ boli.«, je pojasnila osemdesetletnica.

»Nič ne skrbite, to zemlja vse ven potegne.«, seje pošalil njen zet, ki je ravno prišel izza vogala, z vrečko v roki iz katere je dišalo po svežem kruhu.

Iz kuhinje je prinesel klobaso, sir in kumarice ter sedel k mizi. Med rezanjem suhomesnate delikatese je zbadljivo ponudil na konico noža naboden kolešček najprej hčerinemu fantu, potem pa še njej.
Oba sta odkimala, on pa se je z grižljajem kruha in klobase v ustih ter s kumarico v roki nasmihal ter izustil nekaj, kar je zvenelo kakor psovka čez vegeterijance in izbirčneže.