Tavam po brezpotjih nesmisla,
oblečen v suknjič nečimrnosti,
po bradi sem nemarno kosmat,
ker ti je všeč zapuščeno strnišče.
Tvoj dih je povzročil rahlo meglico
in srebro v ogledalu je potemnelo.
Nizaš konfekcijske psihoanalize,
v očeh sem opazil rastresene drnulje.
Ne spoznam več svojega glasu,
način govora ni več kot je bil
in tudi misli se pogosto plazijo
po ugaslih zaprašenih biserih.
Muza se je izgubila, ne vem kje,
hočeš me pripeti z buciko v vitrino,
kjer bi krasil tvojo zbirko metuljev,
me spraviti v zaprašene dogodke.
Ne prepoznam se več, sam sebi tujec,
še vedno čakam, da se zgodi čudež,
nočem se utapljati v trivialnosti,
ne veš ali sem junak, svetnik ali lopov.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
