VEŠ!

Veš?



Pogrešam te, veš.
Bolj, kot bi si želela priznat.
Saj sem vendar velika že punca,
v tem širnem se svetu znam sama igrat.

Ne rabim te, veš,
se ves čas prepričujem,
ko gazim po listih, odpadlih z dreves,
sama vpijem vse sončeve žarke,
sama uživam barvit listja ples.

Ko tu bi bil, veš,
na most bi pod zvezdno nebo te peljala,
ob luni čar mesta bi ti pokazala,
šepet nočnih ulic bi tiho ti izdala,
vse sončne bi žarke s teboj si delila,
barvito bi listje vštric s tabo gazila.

Ah, ni mi mar, veš,
trudim se bitje srca preglasit,
za toplo mamljivi vonj tvoje bližine.
Le grenki spomini so v družbi praznini,
ki ostane, ko vse, kar je lepega, mine.

Pogrešam te, veš.
Bolj, kot bi si želela priznat.
Kdo si in kje si, veš, kdo sem jaz?
Veš, včasih se lepše je v dvoje igrat.