V SAMOTNI TIŠINI

V SAMOTNI TIŠINI

Premikam ležerno spodnje končine
med starimi hrasti skrivnostnih tišin,
z odpadnimi listi se sami gnojijo
poka jim skorja od notranjih silnin.

Otipam lubje možatih debel
so ostre kot britev brez nežnosti,
zamislim se vase kako sem močan,
ko to silno moč lahko usmrtim.

Pri tem se na ostri skorji ogrebem
ki me opomni, da sem krhek in gol
rojen iz ljubezni in le za ljubezen,
živim življenje za njo in za dom.

Osnovno življenje je sama zemlja,
saj nosi na sebi bodočnost neba,
v tem redu svobode je človek zadnji,
ki mora najti v sebi Boga.