Pote prihaja

Temačne sobane, hlad, pajčevina,
v kotu skrita slika spomina,
preglašajo tišino glasovi samote,
na prestolu upanje, da pride pote.

Pluje po reki tvojih solza,
skriva pred tornadom, ko bes divja,
celi si rane na trnjevi poti,
sledi klicem v samotni noči.

Grmi, občasno strela udari,
niti prepad je ne ustavi,
globoko vdihne, ovire preskoči,
podarja darove, ki s seboj jih nosi.

Njen glas prebuja spečo naravo,
ljubezen srca odpira sobano,
milina v očeh prižiga luči,
hlad pred toplino popusti.