Na začetku časa

Na začetku časa v žarenju in kipečem vrenju
sva bila poslednjič prepletena in spojena;
hip nato v blisku razdvojena;
... in skoraj za večno izgubljena ...

miljarde let potem sva bila sonce;
čas je mineval ...
takrat je bil milijon let za naju le bežen trenutek;
... in sonce je izgorelo, ugasnilo ter se razletelo po prostoru ...

pred milijoni let sva na lepem modrem planetu bila povsod;
bila sva kamen,
bila sva voda,
... in bila sva zrak ...

tisočletja nazaj sem te prvič uzrl z lastnimi očmi;
jaz tiger,
ti ptica ...
bil je sončni vzhod,
sonce se je boječe dotaknilo monolitov Stonehenga;
bil je sončni zahod,
ob Nilu nad Dolino kraljev;
... in umrl je tiger in umrla je ptica ...

leto nazaj si bila šele slutnja;
zdi se mi, kot da prihajaš iz davnin civilizacije;
gledam v nebo, mečem kamne v vodo, zrem v sonce
in se spominjam začetka časov ...

...in spet bova nekoč ogenj nekega novega sonca ... čez miljarde let ...