Speča in negibna

Speča in negibna, popolnoma mirna,
le v sanje odeta ležiš;
nekje daleč tam onkraj sveta,
na koncu neba;
kjer ti tavajo misli po pokrajini barv in vonja dišav ...

Si bom sam barve naredil;
rumeno iz regratovih cvetov,
rdečo iz makovih listov,
modro iz koščka jasnega neba,
belo iz sončne svetlobe in črno iz teme najtemnejše noči ...

Bom vzel paleto in naslikal liste
in cvetove na tvoje telo;
narisal bom nanj še drevo;
ti pa boš iz sanj mi prinesla
vonj cimeta, žajblja, sivke in rožnih cvetov ...

Potem bom prav potiho poklical mravlje, metulje in ptice ...
Se boš najprej zganila, se prav počasi prebudila;
z nasmehom zaradi klicev ptic iz daljave,
zaradi ščemenja drobnih mravelj korakov ...
in boš začutila dotike metuljevih kril,
ko bom z jezikom, narahlo, risal tanko črto po tvoji pokrajini,
zavito v vonje dišav ... tam med tvojimi mehkimi griči ...