Stopila bova korak vstran

Stopila bova korak vstran,
korak z začrtanih poti.
Naredila si bova krila
in z njimi poletela
nad gore v mesečini;
med temne in tihe gozdove;
v divje nevihte;
v goste meglice močvirij.
Letela bova v miru, tišini,
v pesmi vetrov in viharjev,
v svetlobi, mraku in temi;
med dežjem in snegom
in dihi pomladi.

Ko bova okusila božajoče dotike vseh trav;
zaslutila vršenje v krošnjah dreves;
med prsti občutila pesek oceanskih peščin;
slišala vse otožne krike ptic;
vse zamahe metuljevih kril;
občutila vonjave vseh cvetov
in ostala mokra po neštetih nevihtah;
tedaj bova odložila svoja krila
in upala;
upala bova, da jih ne prekrijejo
ne prah in ne pajčevine.