Postajati

Biti privid v neskončnosti zrcala,
biti samo košček peska,
kanček vetra,
delček jutra,
biti
nekaj v tej stotinki
posuti po začaranem polju
tvojih oči.
Veter je v njih
in včasih brijejo davnine hladnih dni,
na poti ni več senc
in misli ni.
Na poti so samo ustavljeni
in podvojeno narisani
zvezdni utrinki tistega večnega sanjanja
o mladosti.
Prevečkrat sem že verjela v te zgodbe
srčno verjela,
z dušo verjela,
da bi kar pozabila
skozi jutro
in skozi noč.

1.

Moja pot je dokončna...
vrtinči se pod ognjemeti luči
zdrsi čez nebo,
nariše mavrico,
pusti poljub...
moja pot je pokončna.
Gleda kot uslužen vojak
z zadnjo kapljico poguma na dlani,
z zadnjim vzdihom srca v očeh.
Moja pot ima srce
in dobi srce.
Zato vselej ostanejo
drobci peska v zraku,
ko zavije
in pustijo njen vihrav odtis,
da še dolgo veter o njej šepeta.
Moja pot
ima strme pasti
in globoka brezna
in velike, begajoče luči.

2.

Bil si kilometrina
moje poti.

In jaz ovinek
tvoje poti.
Zato:
ne izreci besede
prehitro,
saj veš, da tisto malo v tebi
sem jaz!