Vrtinec časa

Vrtinec časa

Čas prihaja,
čas odhaja,
vrti se in množi,
izginja v meglici nočni
in v njej se spet budi.

Teče, hodi,
kot pijan se opoteka
skozi beli dan
in na noč ustavi se,
zaspi v mesečine luč v temi.

Tako nosi mene, tebe,
odteka vse,
vrtinec časa naju nosi,
ne pusti
užiti nama vse.

Zato želiva ga zavreti,
pobegniti
v neki drugi čas,
ki tekel bo počasi,
brez nezgod v sivini las.

Morda pa usoda,
kruta prispodoba,
kot gonilka časa,
izpila nama bo
življenja čašo vso.

Lučka