Tišina

Tišina

Poznaš tišino ti narave,
ko vse pritajeno drhti,
ko sliši se oddaljen zvok,
ko slišiš šum brez veze, stok,
okoli tebe pa tišine jok.

Kot zvezdni pok,
ki vidiš ga v vesolju,
a slišiš ne nikdar,
ker plove dalje
tisočere milijarde let.

Ta tišina me pestuje,
mi možgane kuje,
me pritiska v tla,
kot da več me ne pozna,
jemlje mi moči otroka.

Ta v meni še divja,
nežno s čustvi se igra,
pa stran odide,
se prikaže sem ter tja,
kakor veter podivja.

Jaz pa z vetrom plovem v tišino,
čutim temo, mrak
in ožarjeno vesolje,
ki me vabi v somrak,
kjer tišina trepeta.

Lučka