Znašla se je v smrtnem kolesju ljubezni.
Ki bi jo bilo treba pokopati.
Ne mara patetike in traparij v smislu:
ne morem ti vračati.
Pa česa za vraga?
Večne ljubezni? Haha!
Ko vendar ljubezen občuti
kot samost v mavrični obleki.
Potopila se je v ocean strasti,
vročice, razgalja se.
Česar se dotakne, pa ni poznala,
še ne mara, noče ...
Izpostavila je noro trapo, jo razkrinkala,
da bi sledila pohoti sle v sebi.
Ah, ko pa verjame v hrepenenje,
kadarkoli jo najde.
Zvečine nepredvideno.
Vselej nepripravljeno.
In jo zgrabi, si jo vzame,
grobo odvrže ter tam pusti,
ker je bol grozovita.
A kljub temu je to edina pot,
po kateri se vrača
skozi blodnjak barantanj
do hotenj svojega srca.
Zaenkrat dovolj, da je stvarstvu drznila
pokazati brezna sestradanosti
in se prepustila vrelcu bolečine,
ki v čakanju poseduje sladkost,
in od katere nazadnje
ostane le anemična halucinacija.