Ko boš lačen mojega života,
pridi na nebesni svod,
prepoznal boš vrata,
razklenjena samo zate.
S skrivnostnim pogledom boš
zavrtal vame skozi moje oči,
željne tvoje globine.
Gledal boš mojo notranjost.
Ovila bom tvoje telo s svilnimi lasmi
in ti dovolila,
da potešiš svojo »neusahljivo lakoto«
z verzi, ki živijo v meni,
a ne bodo nikoli ubesedeni,
ker so le zate.
Bolj od stika s svojo poltjo
te bom mamila odznotraj,
kjer sem igriva, romantična,
prepletena z željnostjo
najine nadzemeljske pustolovščine.
Mogoče sem odzunaj videti bolj mamljiva,
hrepenim pa, da se »vkoplješ«
v meni, kjer bova imela
le najin žur;
sadovi te naslade bodo vidni
v strastno opojnem poljubu mokrih ustnic.
Razkrita in gola do duše
bom le tvoja in te s tem
brezdanje presunila.
Ko bova zapuščala
nebesni svod
najine avanture in se vračala v
nedoumljivost Zemlje,
bova mimogrede
skrila drobir norih pomnjenj
nekam, kjer jih nihče ne bo nikoli našel,
in bodo tako sladko-boleči od pogrešanja,
da bodo posedovali moč vnovičnega odklepanja nebeških duri.