Kadar se zaloti v želji,
se zave, da so vse to le sanje.
Zdi se, da se v molku čutno hladnega aprila
izžiga vsaka njena skrivna sla,
vsaka nedoumljiva muka,
vsaka naivna sramežljivost …
Kot da je ni v tej atmosferi,
kjer naj bi se
prenavljalo stvarstvo.
Ker jo nov udarec vetra
izruva in potegne spet globoko noter.
In kjer se še najmanjša sapica poleže,
najde maligno raščo:
poznano vročino ljubezni, smisel,
bojazen, ljubosumnost,
veselje, čutnost, obup.
In prav v tistih
zmešanih sanjah je svečava.
V tisti nezavednosti otroka čistost.
Najbolj neustrašne strasti so
namreč stalno na begu!
Začarana je in v začaranem krogu.