OSTANI

Te naj sploh zaustavim?!
Ostani, dokler bova imela najino bližino,
kočljive teme in nagajiv smeh.
Bodi tu, dokler se bova zmogla
odkrito gledati in si povedati resnico,
čeravno prekleto pekočo in jebeno bolečo.

Tokrat zgovorno molčiva.
Izgubila sem občutek za čas,
morda je ura, dve ali le nekaj momentov,
a vendar ima najina tišina preveč časa.
Izpoveš vse, kar želiš,
in jaz se zavem ključnosti:
sprožiti ne smem ničesar,
kar bi izsililo najin konec!

Neizrečeno bo ostalo vse,
kar sem se zavezala povedati,
ker bom v trenutku sestradanega dotika
pozabila na svoje samogovore.
Le čutila te bom!
In se dušila v zagonetnosti
najinih daljin in bližin ...

Kadar le mislim nate,
vsaka domislica zgori v ognjenem zublju.
In ko sva skupaj,
si tolikanj privlačnejši
od iluzornih norosti poprejšnjega privida.
Kar bi rada in je nemogoče,
je »tisočkrat« več od urice ali dveh,
s pustinjami hrepenečega čakanja.
In prežema me bojazen
razsutih besed in praznih momentov.