Ko bo odšla,
bo stvarstvo ko nežna poletna sapica.
Ne takšno, kot so njene strasti,
ki jih poji ognjeni izbruh zmajev,
in so le kraja brezimnih moških teles,
hlepečih za njenim,
brez neskončne sle hrepenečega in ljubečega srca.
Ja, enkrat bo zagotovo odšla.
In svet bo takrat ko prebujajoča pomlad.
Ne takšen, kot je njeno telo,
ki ga neukročeno trga satansko poželenje,
in sledi blodnji grobe sle moških, ki jo jemljejo
brez vsakršnega čaščenja vitezov z
brezdanjimi čarnimi pogledi in zadržanimi dotiki.