NOCOJ BOLI

-Preklinjaš me, vidim ti v očeh …

-Nimaš očal, zato ne vidiš prav.
(se mu ljubko nasmehne.)
-Še vedno te imam rada.
Čutim tvojo bolečino, razdvojenost,
dojemam zmedo, gnus, slabo vest,
celo tvojo ljubezen slišim.

-Ljubezen?
(osuplo dvigne pogled.)

-Je že tako, da lahko raniš le nekoga, ki ga imaš rad.
Tudi jaz sem že brazgotinila po tebi.
(mu milo reče in si s svojo najbolj očarljivo kretnjo lase,
ki ji nagajivo silijo na oči, vrže nazaj.)

-Pa mi zato oprostiš? Ker meniš, da te imam rad?
(jo malce bolj ostro vpraša, kot da bi ne verjel.)

-Ti še veš ne, kaj vse počnemo, ko nas boli.
(uspe ji, da zadrži misel zase, ne izreče je na glas.)

Komajda sliši le njeno milo prišepetavanje.
(kadar hoče, je najbolj nežno bitje na svetu.)
-Zato sem prišla. Spet. In bom spet.

Kajti ko se zdi, da je njune zgodbe konec,
zakaj blede njegove mokre poljube po golem telesu?
In iz zrcala bolščijo skoznjo njegove oči?

Iznenada, popolnoma neodložljivo, jo vroče poljubi.
In jo ogleduje koprneče, poželjivo, z obetom paradiža v očeh.

-Samo poljubljajva se malo.
(si skoraj na glas misli pri sebi.)

On natanko ve, kaj hoče,
a kaj ko se ji ne more upreti.

Noč, preživeta skupaj, bo njemu prinesla pozabo,
a njej otožnost in občutek neutečenosti.

Nocoj boli. Zunaj in znotraj.
Tudi ljubezen. Celo prijateljstvo.