Poznam more
v nočeh polspanca,
ki pripovedujejo
o kačjem strupu brezupa,
ko destruktivnost doseže podenj gorja.
Obvladam stopinje v nočeh križišč »nikamor«,
kjer snujejo svoje balade
le črna luna in šumeči bori,
ki molčijo,
tudi kadar je čuti njih šepet.
Vem za pekel ljubkovanja
v naročju žgočih strasti brez ljubezni,
ki so le bežanje
iz moje osamljenosti
v praznost drugega.
Čutim pa, da je blizu nekje spokojnost,
morda drugega vesolja,
kjer srce najlepše viže igra,
ko si edino in le
sam s seboj.