Bilo je v "mesecu odpadajočega listja".
Mraz kot svinja.
Spomnila se je prvih dotikanj,
vročih poljubljanj, nasladnih sestradanih ustnic,
ki so koprnele ostati skupaj.
Šepetal je, da bi jo najrajši slekel kar tam,
odpel svoje hlače in se z NJIM zaril v njena vroča usta ...
Že takrat ji je bilo vse jasno.
Da se iz te zmešnjave
ne bo izpulila
nepoškodovana, nedotaknjena, neomadeževana,
a je tvegala in preganjala
zmedeno poltenost,
lahkomiselno vzburjenje,
se nato »tepla« z možgani,
ki so hoteli drugače,
in evforijo, ki je zajemala njeno hrepeneče srce.
Pa vendar je nekega dne
posumila v iskanje neokrnjenosti
in podlegla čutu za stvarnost.
In takrat se je prvič zavedla,
da je obrobje, po katerem je lovila ravnotežje,
ostro kot britev,
a bilo je že zdavnaj prepozno za povratek.