ROAD TO NOWHERE

En dan dehtečih trav …
Ja, to bi!
Da bi bila lahko tako naravna,
kot je le travnata poljana,
tako mikavna in nezapletena.

A vendar ima lastno vrednost.
Ta jo vsakič znova hromi,
da bi lahkotno plesala balet ostrice, košenice ...
katerih kretnje v vetru so
tako svobodne, nezamotane in samoumevne.

Ta hip občuti, da ga ni,
ki bi trpel bolj od nje.
Telo je močno razboleno,
vsak nežen dotik bi jo »ubil«.
Živa rana je, duša brez kože.

Kot bi pri snovnem telesu »živela«
odprto drobovje na kirurški mizi.
Slečena bolečina je, zjebana do kosti.
Brezizhodnost nemoči jo sili,
da bi zbežala pred sabo.

Vendar beg pred seboj je obsodba!
Prekleta kazen za tisto,
česar nočemo sprejeti.
Pa bi jo vseeno
popihala nekam.

Kjer bi dan za dnem
spoznavala nove tujce,
ki bi ostali brezimni.
Ker mestoma se zazdi,
da ji prav tisti, ki so ji najbliže,
najgloblje zastirajo pogled.

Ozira se za krivci
svojega bednega razpoloženja;
obenem pa je še ničvredno brezbrižna
in mlačno ravnodušna,
da bi se pogreznila
ter v sebi našla
odgovor za mračnost,
ki jo je prepredla.

Dovolj!
Premlevanje ne pelje nikamor.
Road to nowhere …