Med vrsticami

Včasih se srečava. Med tipkovnico in ekranom. Oba se zdraviva v navidezni bolnišnici Izpetosti.

Čutim tvoje odjeknjene in črvive spomine... Ponujam svojo čudnost in trepet.

To noč sem odspala v zvoniku. V prosojnem belem krilu in čipkastem nedercu. Deset je odbil velik zvon. Razprla sem krila in s fantazijo poletela, da napišem teh nekaj vrstic. Upajoča, da nekje na ovinku vejic pritisnem enter in se zaletim v tvoje črke. Da preskočim tvojo neposredno in jezno bolečino, da ti navržem zasanjano mantro in te potegnem v svojo še neiztipkano plimo.

Zmanjkalo mi je znakov in ne poznam besed. Preprosto- vabim te na pivo, ko odidem v mesto spet.