Brezpotje

Življenje me vedno znova postavi na brezpotje.
Kamorkoli stopim, padam v brezno izgubljajoče samote.
Morda bom na puhli blazinici zraka za trenutek zalebdel.
V spominu, toplini najine ljubezni. Prestopil na drugo stran.

Ne veš, me tam najdeta sreča in mir,
za katerim neskončno hrepenim. Ko slikam sončni zahod
in v njegovih rdečih odtenkih skrijem tvoj prelepi obraz
ter v brezpotje, ki pelje do njega, naslikam kričanje krvi.