H.T.

Kličem te HiTu, dobra moja krušna mati.
Zapisujem pa tako, kot si me učila:
S pikami vmes.
Z velikimi začetnicami.

Odkar je tvojemu štirinožcu v orkanskem očesu
počila hrbtenica, se nimaš na kaj usesti.
Slabotna si in ne moreš več stati
zraven mize z elaborati
svojega dvajsetletnega raziskovalnega dela
o nizkotlačnem toplotnem stroju
z nepredvidljivimi oscilacijami
v zračni spirali s pa-da-viiina-mi
ob sproščanju latentne moči
in izhlapevanju toplote.

Tropikal poletna obleka s trakci
in domačo borduro iz idrijske čipke
ni zame, praviš, in se oklepaš frakture ključnice
v moji desni rami, da lahko stojiš, ravno-
težje ti od nekdaj dela težave, meni pa pisanje
z levo roko

ah, nič ne de, dobra moja HiTu, saj veš
Hafizu sem se odrekla že takrat,
ko sem napisala prvo pesem o sivem žerjavu,
ki je s črno glavo odletel na jug,
ker si mi že takrat rekla,
da bo bosonoga deklica iz refrena iste pesmi
zrasla v deklo.

Imela si prav, ljuba moja HiTu, pogosto jo vidim,
kako se z brezkrvnim obrazom
še bosonoga vrti na peščeni obali.
Včeraj je nekaj pela o ljubezni, danes pa se, glej
igra z živobarvno babuško v krilu,
obrača ji glavo, o, glej glej

iz ene, pride deset drugih!