PRED LASTNO SENCO
besede kot macole
lomijo mrtvo tišino noči
renčijo na luno
skupaj s psi
drobijo zgoščen čas
samostreli pozabe
v arhivu spomina
gravirajo papiruse
z globokimi žigi
tesnobe
prestreljeni trenutki
kakor črni golobi
padajo
v svoje temno gnezdo
v varnost groba
v katerem počiva
že umrli jutri
ura stoji
ljudje pred ekrani
pred počenimi ogledali
pred lastno senco
pred stenčasom usode
sami