TRI BOSANSKE REKE

SARAJEVO


samo pijanec sem, ki včasih predrzno sega
v jamo tuje bolečine. samo pes sem, ki pod
obrazom reke išče trupla, položena v prod:
ob polni luni mi miljacka diši kot lastna kri!

ob polni luni so hiše kot oči in stebri dreves
kakor zeleni minareti: a skoraj na vsaki luski
nočne srebrnine se zrcalijo obrazi predihanih
smrti in sivkaste arabeske nekega minevanja.

pred leti so nad ilidžo objokane zvezde
vreščale v okostje neba, a zdaj je znova
spokojno in tiho: le izvir bosne se vrača
v svojo razkošno, samotno starodavnost.




TREBINJE


bile so ženske, ki nimajo imen in bile so
ujede, ki so skupaj s kamenjem jokale v
luknjah noči: bili smo mesečniki, zaviti
v razuzdane barve hercegovskega neba.

bili smo tam: učenci v vojski bratstva in
enotnosti, rdeče zveri, disciplinirano zlo:
s trdimi prsti smo brisali svoje sanjarije
z brezhibne kovine vojaškega tihožitja.

leotar molči in trebišnjica mu liže boke!
vrnil sem se z žensko, ki sem ji dal ime
in z napevi, ki so me dokončno odžejali:
za mano je vse, pred mano skoraj ničesar.




MOSTAR


ko ti po grlu steče velika lozovača,
postaneš brbotajoč netopir: ljubici
pihaš na dušo in ni skrbi, ki bi šla
dlje kot do podkožja. a z mosta še

vedno skačejo rodoljubi in neretvi
vehementno dol visi za testosterone
v službi turizma. zelena je, tako tiha!
zato sem svoji ženski na tem mostu

obljubil zvestobo. zato sem iz svojih
blodenj izbrisal privid partizanke, ki
pripleše med ranjence le z naročjem

nemočnih ptic in s šopkom vijolic.
življenje je parada, na kateri bomo
zgnili vsi: od angelov do partizank.