LIRIK V DEŽELI GUMBOV

SAL PARADISE


v new yorku hodijo ljudje pod vodo skupaj
z ostalimi podivjanimi ribami in bog  ni nič
drugega kot velikanska, na pol mrtva opica.
 
kako naj z mehurji v glavi potujem v divjino?
kako naj jadram skozi omrtvičene plitvine do
walta withmana, ki je s školjkami v sivi bradi
 
še najbolj podoben oleseneli kosmulji? ne vem,
a najbrž bom iz travnih bilk zgradil svoj batiskaf,
svoje kamnito kolesje in čakal skupaj s potepuhi
 
na postaji brez perona, na oblakih brez neba, na
trdem pogradu sedanjosti: na tisti šepet, ki se ne
 
bo zažrl kot rja v občutljivo jekleno konstrukcijo,
na katero sem privijačil svoje blefersko minevanje.




LIPOSUKCIJA


bombniki nad morjem, maraton v nevadi,
drobni črvički, drobnica v viharju: prividi!
ganljivo brenčanje smrti me ne gane, vsi
ležalniki so v senci, na njih žde prevrtane

bunke: ušive do obisti. dragotin kette je
spal v nepalu v poscani pižami, mravlje
je imel v drobovju, špeh v malhi in vodo
v zatilju! sam umiram drugače, z nosom

naprej, s ponosom na klik, z optično mišjo
v zobovju socialnega omrežja, z ritnicami
v katakombah politike. sem oderuh, žabo
vam prodam pod ceno, mrhovine pa nikoli.

na mojem pogrebu bo angela merkel
z ritjo pulila žeblje iz moje partizanske
krste in s slovensko vodo polivala star

jedrski reaktor v frankfurtu. na sedmino
bo z mračnim pogledom prišel sylvester
stallone in jo z gajžlo počohal po vampu.




ROKOKO


udomačil sem si vidro in ji dal ime
viktorija, udomačil sem si samuraja
in ga imenoval mitsubishi san: buda
 
ni kriknil, ko mu je šla kosa skozi nos!
moja zaročenka ima za cele tri številke
prevelika stopala in marcipanove bunke
 
v medenici: iz očesnih duplinic je zvečer
primezi slana pomada in razvname se ji gon.
pa me ima! po svojem vrtu natrosi apnenec in
 
čaka, da ga bo luna spremenila v bisere. medtem
požrem cel pehar sokrvice in vsaj tri zlate trobente:
po uhljih me poliže zoran predin in takoj si ga vržem
 
na roko.




KOZMIČNI PES


vznemirjenost se je preselila iz mošnje v hipofizo,
travnik ni zacvetel in april je zamujal s prenosom
podatkov. na luni so se pasli tigrasti zajci, njihova
črvina je segala od ljubljanske stolnice vse tja do

nežnih meglenic v ozvezdju raka. justin bieber je
na cesarskem dvoru prišel ob dober glas, smrt ga
je le obliznila po tilniku, veterinar pa mu je zmočil
membrano. odločitev je dozorela v meso: s psom

greva v kratkem na madžarsko! v blatno jezero
bova namočila svoje orfejske sanje, v domovini
pa bo mati pripravila prvomajsko pojedino. lov

na pižmovke bo zamujal za kak mesec ali dva, a bo
ravno še dovolj časa, da bomo pred vnebovzetjem
opravili vsa tista zaklinjanja, ki nam jih  ni več mar.




LIRIK V DEŽELI GUMBOV


prvič sem potemnel, ko so si otroci
rdeče prebarvali zobe. nad celjem
so brenčale svetlobne ličinke in bog
se je spremenil v cipreso. goli konji

so se udomačili v papirnatih hiškah in
pesniška simbolika je postala prozorna.
ko sem zaprl oči, sem videl črno sonce:
odel sem se v zemljo, se zlomil in spet

postal cel. le na mojih belih rokavih
se je počasi sušila rjava kri in kače so
znova slabotno zadihale v posušenih
rečnih strugah. lepše bi mi bilo sanjati

o kristalnih plitvinah in se skupaj z dračjem
zložiti za domačo hišo. a mrč na strunah je
bil kriv, da sem vam zajokal v trhlem jeziku.




SARAJEVO


samo pijanec sem, ki včasih predrzno sega
v jamo tuje bolečine. samo pes sem, ki pod
obrazom reke išče trupla, položena v prod:
ob polni luni mi miljacka diši kot lastna kri!

ob polni luni so hiše kot oči in stebri dreves
kakor zeleni minareti: a skoraj na vsaki luski
nočne srebrnine se zrcalijo obrazi predihanih
smrti in sivkaste arabeske nekega minevanja.

pred leti so nad ilidžo objokane zvezde
vreščale v okostje neba, a zdaj je znova
spokojno in tiho: le izvir bosne se vrača
v svojo razkošno, samotno starodavnost.




THE PIPER AT THE GATES OF DAWN


beseda kot korobač oplazi kosti:
mesečina se zdrzne, mlada senca
oživi. pesnik, čemu ta zadržanost?
kdo klečeplazi pred golo madono?
 
naolji si piškurja, rokoborec,
razvozlaj uganko, silno piskaj!
ne boj se pravil, izbojuj svojo
pot: pot trobentača, pot bika.
 
daj na tnalo gobaste prašnike,
prezirljivec! izpljuni žlindro rim
in brbotaj kot mesar: ko bo čas,
nag poskakuj okoli slepih ovac!




POSRAL SE BOM V TVOJE ZLATE ČEVLJE, JESEN


trkam na vrata zemlje in se opotekam
kot varuh izgubljenih zakladov: trava
mi spregovori z rjavim jezikom, moje
oči so kot molji in moj dotik je prsten.
 
posral se bom v tvoje zlate čevlje, jesen,
in ti pokvaril tvojo mrhovinarsko radost
jemanja! sem tih snovalec predsmrtnih
intrig z ukrivljenim kljunom v nedrjih

zime, tolmač starodavnih okužb, dioniz
s vriskajočim srcem. v meni je še ogenj,
jesen: ogenj, ki ga slutiš v orumenelem

listju in v prhutanju selivk; žar, ki ti bo
sežgal meglene prste, ko boš poskusila
svoje žrtve oskruniti na mojem oltarju.




DIESEL EINSTEIN


leonard cohen se je z dvanajstimi žeblji
pribil v stolp ljubezni, ko mu je bibavica
prežarčila moda! hlipal ni, le na stropu
se je odzrcalilo ponosno obličje daneta
 
zajca. sit praznih besed sem si naostril
kitaro z novimi olji in moj pes je začutil
globino lirike: postal je človeška ribica
in pobruhal sivo švedsko preprogo. na
 
rimski cesti je bil žur: politiki so bičali
sami sebe in kristus si je nadel krinko
ovčarja. zvezda repatica je postajala
 
molotovka in v mojih očeh so znorele
kresnice. v kuvajtu so načrpali dovolj
nafte, da si je papež kupil nov traktor.




KOŽA MOLKA


v molku murna mina, v koži moke pok,
rdečelaska! odkod je koka in komu nos
miga? v ljubljani ni sape, še glist komaj
kaj. le putka je, srce si masira, s polhom

spi. ura gnije, brat soldatu ždi v mošnji:
molčeč kot kristus, prepikan. ni mošeje
brez zanosa, ni brez v nosu, še studa ni!
v breznu studenčnica, kdo jo bo pil? kdo

bo ujec zajcu, uhelj kitari, smrtnjak na
tnalu? bo kdo bog? z belo bolečino ima
opraviti tisti, ki nam sam v omami kima.

vžgal se je maribor, za vogalom godrnja
kvartet dam z bisernicami: noč verbalno
nori, za vrati tiho diha mesarski avtomat.