Vidim te,
mala deklica;
tiho sediš tam v kotu,
na robu bogato obloženega omizja življenja.
Tvoje žalostne oči so povešene,
zazrte v tiste zaklenjene prostore v tebi,
v katere niti sama ne upaš več vstopiti.
Le solze še tiho polzijo po drobnih licih
in neslišno močijo z zlato obrobljeni praznični prt.
Sredi vrtinca hrupnega rajanja
te nihče ne opazi.
Razgretih, potnih obrazov
plešejo na plesišču zaverovanosti vase;
le sem ter tja
ti brezbrižno namignejo,
da njihove prazne kozarce napolniš z ugodjem.
Vedno znova.
In spet,
in spet...
Kakor trop sestradanih volkov
prežijo na plen zlagane utehe bežnih užitkov
in nikoli,
nikoli jim ni dovolj.
Niti opazijo ne,
da je pekač s čokoladnimi kolači
že zdavnaj izpraznjen.
V tem brezglavem hlepenju
se nihče ne ustavi.
Nihče se ne upa
v tvoje žalostne oči zazreti.
Veš, strah jih je:
strah,
da bi v govorici tvojih oči
mogli svojo bolečino uzreti.
Zato še bolj divje zaplešejo,
igralci na odru lastnih življenj,
nevedoč, da ponavljajo igro,
ki je niso režirali sami:
»Saj bo...,
le dobro je treba misliti,
se veseliti... in pozabiti«,
režeče kričijo vate množice zamaskiranih obrazov.
Vidim te,
deklica!
Čutim te.
Tam sredi srca,
kjer umolknejo vsi glasovi,
slišim le obupane krike tvoje ranjene duše,
ki hlipaje prosi za odrešitev:
»Me bo videl kdo?
Se ustavil sredi tega norega vrtiljaka zanikanj
in mojo prazno skodelico napolnil z upanjem?«
Tu sem, glej,
Čisto zraven tebe,
tvoje solze kapljajo v mojo razprto dlan
in jaz ti šepetaje pojem pesem tvojega srca.
Ne bojim se.
Ni me strah,
ker sem že davno zrla neki bolečini v oči,
bolečini tistega hudičevega semena –
Nesprejetost, Nevrednost, Zloraba
so bila njena imena.
Za dolgo, predolgo, so zaprla srce
v zlato kletko,
brez oken,
brez vrat.
Vidim te,
deklica!
Ne boj se položiti svojo dlan v mojo;
naj te odpeljem na tisti cvetoči travnik,
posut z belimi marjeticami in rdečimi cvetovi maka.
Še veš?
Belo – rdeče...?
Rojena si bila v belo.
Nič kriva. Nedolžna.
Snežno bel list v nepopisani knjigi,
s predgovorom, ki so ga napisali drugi.
Rojena si bila –
za rdečo.
Za barvo ljubezni.
Poiščiva jo skupaj!
Sredi belo rdečega travnika bova sedli
in skupaj,
objeti,
z roko v roki
risali nove spomine.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
