Bila si le komet,
ki je za hip razsvetlil nebo mojega življenja
in kipeča zaupljivost
samo utrinek ,
večnosti ukraden.
Ognjemet navdušenja in prijaznih besed;
v meglicah cigaretnega dima,
prežet z vonjem vroče kave
in grenko usedlino na dnu razbite skodelice.
Buba, ki nikoli ne bo postala
čudovit metulj,
ker mu je pritajen strah pristrigel krila,
še preden jih je mogel svobodno razpreti.
Besede, tako mehko blagohotne,
nič hudega sluteče...
So mar v tvojih ušesih
odzvenele z zvokom kladiva,
udarjajočega po stenah tvojega varnega sveta?
Le še tišina neizgovorjenega
je ostala med nama.
Srečno,
srečno,
ti kličem v objemu tišine!