Čarobno mestece

Mestece je bilo majhno. Pravzaprav tako majhno, da se ne bi branilo naziva vasica. A bog ne daj, da bi to slišali njegovi prebivalci, ki so se vendarle imeli za meščane!

Tudi njega prebivalci so bil majhni. Eni po pameti, vsi pa po višini. In kljub temu so bili med njimi veliki ljudje.

Če bi kdaj kakšen pravljičar želel opisati pravljično mesto, bi morebiti opisal prav takšnega, kot je bilo mestece pred nami. Hiške so se ob rečici, ki je tekla skozi mesto, stiskale ena k drugi kot stare dame, ki klepetajo ob popoldanskem čaju. In četudi so nekatere imele več nadstropij in več prebivalcev, jim popotniki, ki so kdaj obiskali te kraje, v svojih zgodbah nikoli niso rekli kaj drugega kakor hiške. Nekatere so se tako stiskale ena k drugi, da včasih nisi vedel, če je hiška le ena ali morda dve ali celo tri. Druge so bile par korakov narazen, kakor da bi se po nepomembnem prepirčku obrnile vsaka v svojo stran in se jezno gledale izpod nadstreška. Med takimi so se izgubljale tlakovane ulice, na mestih že tako prerasle z mahom, da bi jih ne preveč pozoren mimoidoči zlahka zamenjal za puhast, živo zelen tepih. Na vogalih, ob zidovih, po balkonih in kjer je le bilo kanček prsti, so rasle živo pisane rožice. Zgodaj spomladi zvončki, trobentice in vijolice, kasneje tulipani, narcise in mačehe, še kasneje pa spominčice in marjetice. Poleti so se na vogale prav potiho prikradle še lilije in če si se takrat sprehodil po glavnem trgu, ki so ga s svojo senco že nekoliko zaščitniško objemale starodavna gospa lipa in botri vrbi, se je zdelo, kakor da si stopil v čarobni svet.

Pod dvema vrbama, kjer je se je mah v debeli senci še najbolj razbohotil, so bile razporejene tri umetelno izrezljane kovinske bele mizice, s pripadajočimi belimi stolčki. Če si vedel, kam je treba pogledat, si lahko opazil na eni od mizic mičkeno zaplato rje, ki se je skrivala na notranji strani noge. In prav ta zaplata je nekega sobotnega jutra delala strašne preglavice in, kot se bo verjetno kasneje izkazalo, tudi sive lase, gospe Štrudelbrezj. »Tega se bom lotila takoj v ponedeljek!« je obljubila vsem, ki bi jih utegnilo to zanimati, čeprav je bilo zjutraj ob sedmih takih bore malo. Takoj, ko bo v cerkvici nasproti njenega gostišča stari zvon osemkrat zabrundal, bo poklicala gospoda Sprkolo, lastnika edine prikolice v mestecu, in ga naročila v ponedeljek čim bolj zgodaj, da naloži mizico in jo odpelje na barvanje.

Tako so se stvari namreč počele v majhnem mestecu, ki leži pred nami. Za vsako stvar, ki jo je bilo potrebno postaviti, popraviti, napraviti in kar je še tega, so imeli svojega mojstra. In vsak, ki je živel v malem mestecu, je bil mojster za neko stvar.

A pustimo za hip gospo Štrudelbrezj, naj se v miru huduje in vije roke nad nebodigatreba zaplato rje. Še dovolj hitro se bomo vrnili k njej! Pokukajmo raje navzgor po cesti proti hribčku, s katerega se kot lena kača spušča tlakovana cesta. Vidite? Nekdo prihaja! Če bi takrat kateri od meščanov opazoval prišleka, kako stopa proti prvim hiškam, bi prav gotovo prisegel, da so pšenični klasi ob potki povešali glave in da so se vrabci vrešče dvignili iz vej.

In tukaj se začenja čarobna zgodba našega malega mesteca, ki jo še danes svojim vnukom pripovedujejo dedki, kadar jih njihovi odrasli sinovi in hčere ne slišijo.

Stopi torej z mano, dragi bralec, in poglejva, kdo je prišel in kaj ga je prineslo v to malo, ob tej uri še nekolikanj zaspano mestece ...