Izobilje vsepovsod. Nepregledne vrste vsega. Kar ti srce poželi, vse se dobi. Oziroma ponuja!
Od francoskih veletrgovcev do domačih in tistih verig iz Nemčije in Italije, vsi ponujajo blago vseh vrst. Od zobotrebcev do salam in pralnosušilnih strojev. Vmes pa je sadje z vseh koncev sveta. Mango, papaja, ananas, kivi, avokado.
V časih so bile že pomaranče luksuz in kinder jajce so otroci dobili ob novem letu, ne pa vsakič, ko so zavili v trgovino. Nakup je bil opravljen v petnajstih minutah.
Sedaj človek za nakup najosnovnejšega potrebuje vsaj uro časa, saj toliko potrebuje da pride od vhoda do izhoda teh veletrgovin, v lokalne se gre le po kruh, cigarete in mleko, saj ničesar nimajo ...
Ničesar nimajo ...
Že v najmanjši trgovini v kateremkoli zaselku imajo vse. Res pa je v teh centrih večja izbira. Že samo testenin je nešteto vrst.
Fusilli, farfalle, pipe rigate, fiocchi rigatti, girandole, taglierini, ... piše na škatlah različnih priozvajalcev in zmedeno buljiš v embalažo. Ko stopiš bližje in pokukaš skozi okence v škatli, ugotoviš, da gre pravzaprav za polžke, svederčke in metuljčke različnih dimenzij in tistih gnezd za v župo.
To so le makaroni! Kje so še špageti!
Canalini, bucatini, vermicelli, lunghi, v bistvu pa vse špageti, le drugačnih fijev. Še v železnini ne dobiš toliko različnih. Premerov, ne špagetov.
Da česa drugega niti ne omenjam. Ponudba je pestra, pestra, pe -stra!
Večina potrošnikov pa se ponavadi skloni k najnižji polici in izbere trgovsko znamko trgovine v kateri se nahaja. Z vseh artiklov v vozičku potem štrli isti logo. Z jogurtov, jajc, kumaric, hrenovk, mila in toaletnega papirja. Ampak vsi pa nakupujejo v velikem grandioznem superduper mega enkratnem vele nakupovalnem središču.
Ni razlik.
Kaj da ne ... Seveda so.
Če zanemarimo, da je nekdo izbiral izdelke iz generične linije, drugi pa artikle svetovno znanih in priznanih znamk, imata oba kupca kupljeno v enakem nakupovalnem vozičku in vozilo parkirano na parkirišču taistega centra. Razlika pa je že pri vozilu.
Avto tistega z generično linijo je vreden toliko kot bicikl tistega, ki kupuje dobro in zdravo. Eko, vitalno in bio prehranske izdelke. No ali pa toliko kot skiro njihovega otroka.
A vseeno. Vsaj v isti trgovini nakupuje kot tisti gospod, če že ne hodi na počitnice na enake destinacije. Eni na Sumatro, drugi za Savo.
Otrok enega bo morda med potapljanjem na koralnem grebenu odkril novo vrsto tropske ribice, drugi pa povsem novo divje odlagališče.
Otroci enih se potem s prijatelji, ki jih spoznajo na počitnicah, pogovarjajo prek svojih prenosnikov in pametnih telefonov, ki jim omogočajo, da se, čeprav so na različnih koncih zemeljske oble tudi vidijo. Tehnologija in napredek.
Tudi otroci onih s Save se med seboj vidijo ko se pogovarjajo po 'telefonu', saj imata mulca le poltretji meter dolgo vrvico med jogurtovima lončkoma.
Vsi so lepo rjavi in posončeni, le da ene sonce ožge med poležavanjem v hotelskem kompleksu, druge med okopavanjem najete njivice nekje na obrobju mesta. Vsi pa so prebivalci iste deželice, davkoplačevalci v isto blagajno, državljani iste države.
In vsi jo imajo radi. Tisti, ki so tretirani kot drugorazredni državljani mogoče celo bolj od tistih, ki so majčkeno privilegirani. Za tiste bolje poskrbi, kot za te, ki bi bili nekakšne pomoči potrebni, pa jo žal ne dobijo. A ...
Ne sprašujte kaj lahko država naredi za vas ... odgovor tako ali tako poznate.