Da sem odšel pogosto sanjaš,
sam, mimo oken, brez slovesa,
molče stopinje moje spremljaš,
škripajoča sled je tvojega peresa.
Ustvariš si podobe tebi znane,
da spet odtrgam listič tu in tam,
vest raburkana te vsaka zgane,
neznana sila vleče me drugam.
Se skrb nikoli v sanjah ne konča,
odstira se pogled na čuden svet,
močvirje misli temno je, brez sna,
tavaš v strahu skozi gozd preklet.
Veš, najini obzorji sta se dotaknili,
mislil sem, da ti brezskrbno spiš,
rahel šum in veki sta se premaknili
kot val razburkan, mi v objem hitiš.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
