Ob poti raste gosta živa meja logičnega razuma.
Brodiš po mlakužah ukradenega dostojanstva in časti,
med prsti švigajo žabe, kalijo vodo med ločjem resnice,
začudene so in strmijo vate z izbuljenimi očmi,
glasno zlonamerno kvakajo: kjer je dim, je tudi ogenj.
Povsod so sivo črni kormorani, ki širijo svoj vpliv
in jih vzpodbujajo k zlonamernosti in zlobnim dejanjem.
Razširjeni nenehno razglašajo šokantne neresnice.
Po tebi svinjajo z blatom svoje pokvarjene nravi.
Oziraš se po vplivnih prijateljih, ki poznajo resnico
in so prestrašeni, ker se zavedajo moči sive podgane,
ki je vedno v ozadju in nezadržno širi svoje metastaze.
Že dolgo vse poteka po enakem scenariju, le z niansami.
Sprašuješ se o zdravilu za to kugo, o kemoterapiji
in o tem, do kdaj bodo še uspešne lovke tega karcinoma.
Si kot na slepem tiru, odstranjen po vseh montažah,
ne glede na formalno izkazano zapisano resnico.
Pečat je neizbrisen, ne boli, karcinom pa še aktiven.
Mogoče je prav zdaj na vidiku revolucionarno zdravilo.
Jože Brenčič